V letu duhovništva ne moremo mimo osnovne teme, to je duhovnikova ljubezen do Boga, do Cerkve in do ljudi. Za vsakega duhovnika namreč v moči svetega reda ex opere operato velja izpoved sv. Pavla, ki pravi: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 3,20).

Nemški teolog Karl Rahner razmišlja o preprostem dejstvu, da namreč vsako duhovnikovo pobožnost sproži in vodi ljubezen. K tej trditvi Rahner pristopi z ugotovitvijo, da je ljubezen po svoji naravi tisti dejavnik, ki teži k bivanju, da bi se uresničila in postala način človekovega bivanja. Ljubezen je po svoji naravi bivanjska, eksistencialna, je uresničena zamisel. Ljubezen privede do najbolj jasne enkratnosti. Kadar oseba živi v ljubezni, le te ne more nič nadomestiti, kajti tako stanje ostaja, je trajno, je nenadomestljivo. V tem smislu ljubezen pomeni rojstvo celovite osebnosti, ki vse v celovitosti božjega bistva vse zaobjema.

Ljubezen pa je bivanjska tudi v smislu, da človeku pomaga spoznati njegovo neizsledno edinstvenost, njegovo poklicanost, prvenstvene naloge in poslanstvo, kateremu je zavezan. Kot pravi jezuitski teolog Rahner, človek lahko le v moči ljubezni kuje svojo edinstveno le sebi lastno duhovno podobo, in sicer s pomočjo delovanja, upoštevanja temeljnih dejstev in posegov, da se tako ne omeji le na statičnost ali zgolj pojmovno izražanje. Obstaja pa tudi nevarnost, da tako izključno človekovo delovanje zaide na slepo pot, opozarja Rahner.

Človek lahko najde svojo identiteto tudi v svoji osebni krivdi ali grehu, pri čemer ne gre le za neki običajen prestopek splošnih norm. In kaj naj v takem stanju človek stori, da v sebi ne bo več čutil smrtne praznine in neskončnega dolgočasja pred samim seboj? Ali je možno, da izhod iz takšnega stanja lahko najde le v sebi samem? Pa tudi, kadar bi se tak vzgib sprožil v človekovi notranjosti, le-ta ne bi bil človekova lastna prvina, ki bi jo imel po svoji naravi, ampak bi to bila prvina, ki mu je zastonj podarjena kot dar in mu je kot tak intimno lasten, saj izhaja iz Boga. Z drugimi besedami, resnična podoba o samem sebi se nahaja samo v vedno večjem približevanju podobi, ki jo je o vsakem od nas ustvaril Bog in nam jo ponuja, da jo uresničimo na našo pobudo. Takšna podoba nas hkrati ponižuje in povzdiguje, nas, ki smo revni in nepopolni, ter se nam daje na način, da v njej lahko prepoznamo sami sebe in našega Boga. Človek se neprestano srečuje s to podobo in po njej z Bogom. Ta podoba se nam razkriva postopoma in v tem življenju nikoli v celoti.

Pri tem pa ne smemo pozabiti na eno stvar. Naše edinstveno in neponovljivo bivanje je soudeleženost v Kristusovem življenju, je hoja za Gospodom in njegovo usodo, ki se vedno odvija na nov način, kajti Kristus nas vodi tako, da podaljšujemo njegovo življenje, ne da bi ga podvajali. Iz tega razloga je naše poslanstvo in našo krščansko posebnost možno najti samo v ljubezni do Boga-Človeka, od katerega prejemamo tisto njegovo ljubezen, ki nam prinaša nov način bivanja. Večkrat se vprašajmo, kje in kako doživljamo svoje življenje iz Kristusa in življenje v Kristusu.